Spoštovani starši in otroci!

Obveščamo vas, da smo v torek, 25. marca 2014, izvedli  kulturno prireditev v Domu za starejše občane Brežice, kjer smo prispeli v zasedbi več kot 50 otrok, vzgojiteljev in učiteljev. Otroci so nastopali s kulturnim programom, katerega je vodila Sara Racman, učenka 7. razreda, medtem, ko sta program in celotno prireditev organizirali Eva Gramc in Klara Butkovič, učenki 8. razreda. Starostniki so najbolj zapeli ob zvokih pesmi, harmonike in kviza, ki so ga pripravili učenci, Zala Oštir, Matej Gramc in Rok Povše, katerega sta vodili Zala Oštir in Klara Butkovič in spodbujali starostnike, da so odgovore povedali, hkrati pa tudi zapeli. Peli, plesali, deklamirali in igrali smo na različne instrumente ter tako pričarali nasmehe starostnikov. Tilen Horžen, učenec 5. razreda je združil harmonikaše, ki so pripravili program, ki je razgrel starostnike. Miha Marinček, Tilen Horžen, Eva Kodrič, Jože Ajster, Tjaša Lepšina Štefanilč, Leila Lepšina Štefanič in Danijel Stanič. Učenke z angelskimi glasovi, Ema Ajster, Ana Horžen, Eliška Škaler in Hana Lopatič so pele, kakor profesionalke samostojno, medtem, ko so pod taktirko zborovodkinje Tatjane Špan zapele tudi dekleta pevskega zbora, s pesmijo ROŽA NA VRTU. Recitatorke Tamara Zidar, Ana Kodrič, Tjaša Hribar in Eva Gramc so pripovedovale o materinskem dnevu. Marko Rudman se je predstavil V Dolini tihi s trobento, medtem, ko je Zala Popijač zaplesala na Kreslinovo glasbo s plesnim trakom. Pridružili so se nam tudi otroci vrtca, skupine ŽOGICE, ki so zapeli pod vodstvom Rezike Špiler in razjokali starostnike. Ob koncu programa so učenci razdelili darila in dobrotice. Naredili smo 120 škatlic in rožic ter spekli dobrotice pod okriljem mamice Liljane Sabol z učenci 7. in 8. razreda. V Domu starejših občanov smo si pripravili oder, kjer so nam priskočili na pomoč z ozvočenjem in računalnikom ter s hišnikom, ki je skrbel za ozvočenje. 

Kakor vsako leto smo nato šli po hodnikih novega doma, kjer sta devetošolca, Jože Ajster in Danijel Stanič poprijela za harmonike, ostali pa smo peli, se smejali in jih poskušali razveseliti in nasmejati. Seveda nam je uspelo, kar so otroci sami opazili brez najinih besed. Otroci vedno začutijo.

Zapis iz bloga:

“25. marec 2014. Dom za starejše občane Brežice. 50 otrok, ki so pripravili kulturno prireditev za starostnike. Nekaj vodij, nekaj deklet, ki so ustvarjale darila, nekaj deklet, ki so pomagale pri peki peciva zanje in staršev. Nekaj otrok, ki niso prostovoljci, pa so pripomogli h kulturnemu programu z glasovi, instrumenti, gibi in glasom. Veliko vrtčevskih petletnikov, ki je vneslo v sobo srečo. Otroci, ki so pripravili eno urno prireditev, tudi s kvizom zanje, kjer je 13-letni biserčica z mikrofonom šla med ljudi in jih pozvala, da zapojejo. Po programu so se otroci razprostrli mednje in jim podarili darilca in dobrotice ter se nato odpravili po oddelkih še med tiste, ki niso mogli priti – zaradi različnih razlogov. Biserčica me je vprašala: “Kaj je to nepokreten?” Ne, ne, da ni vedela, le ni vedela, ali so invalidi, ali nimajo nog ali jih imajo. Ja, tako po otroško zadetkovno. Ko smo hodili po hodnikih novega doma, sta dva devetošolca s harmonikama hodila z nami in pritiskala na tipke. Vrata so se odpirala in ljudje so stali in nas gledali. Možakar na vratih, ki nam je zaupal, da ima 86 let, da ne more verjeti, kaj delamo. Želel je, da gremo vsi z njim do “kafiča”, kjer nam bo plačal pijačo. Vsem. Ko smo dejale, da ni potrebno, me je prijel za roke in rekel: ” Kdo ste vi?” “Andreja sem.” Gledal me je, pobožal mojo dlan in rekel: “Da Bog da, da bi živeli toliko kot jaz……Molil bom za vas.” Z otroci smo hiteli po sobah, kjer nam je medicinska sestra s solzami v očeh rekla, da so bili zelo veseli. “Veste, ne morejo pozabiti, da ste šli po hodnikih in v sobe tistih, ki niso prišli dol.”. Moja sodelavka Mojca je otroke samo pozvala po zaključku programa, pa jih je cela grupa odšla z nama po hodnikih. Samih. Brez prisile. Ko sva hodili, sva se ustavili v enem temnem hodniku, se spogledali in si potiho mislili:” To je šola. To je to.” Nič besed ni bilo potrebno. Mojca je mama treh otrok, tako, da ve, kako se tem rečem streže. Jaz……. Nisem mama, vendar sem se danes počutila kot, da sem. Občutenj nikoli ne pozabiš, kajne. (P.S.- Veste, kaj je pela starostnica na mikrofon ?)”
Zaposleni doma so se nam zahvalili s sokovi in prigrizkom ter besedami zahvale in darilom, kjer so povedali, da je to najlepše darilo, ki ga dajemo starostnikom – to, da jih razveselimo in da se spomnimo.
Pripravila: Andreja Ninković, spec.
 
 

 

 

 

 

(Skupno 26 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost