Učenci celotne šole ( 1.-9. Razreda in vrtec) smo v četrtek, 22.10.2015, imeli jesenski športni dan – KROS.

Da bi pridobili nekaj stopinj toplote, smo pred začetkom krosa, imeli še vajo evakuacije. Dogovorjen je bil vrstni red razredov, ki bojo zapuščali stavbo. Najprej smo spraznili spodnji del , medtem so se na zgornjem hodniku razvrstili ostali razredi in nato počakali na znak hišnika, da lahko tudi oni zapustijo prostore šole. Zbirno mesto je bilo odbojkarsko igrišče JZ od stavbe. Ko smo preverili, da smo vsi, je ravnateljica podala uvodni pozdrav in uradno odprla tekmovanje.

Tekmo so odprli najmlajši, učenci 1. razreda. Morali so preteči 300m, kar se je izkazalo za njih ravno pravšnja razdalja. Nato so se zvrstili še preostali razredi. Seveda se je proga postopoma daljšala,3.,4.r – 400m, 5.-9.r dekleta- 1000m,  najdaljšo razdaljo so pretekli fantje iz 9. Razreda in sicer 1500m.

Ko so šolarji opravili tek, so pomalicali, nato so lahko izbirali med naslednjimi športnimi disciplinami: nogomet, košarka, badminton, vlečenje vrvi, hoja s hoduljami.

Sedaj je sledila poslastica dneva, na kros so se po skupinah od najmlajše do največje pogumno odpravili še vrtčevski otroci.  Da ne bi zgrešili traso, so pred njimi tekle učenke 7. Razreda, jih bodrile, usmerjale in celo držale za roke, da so lažje zdržali. Tekli so cel krog – 400mJ. Naslednja skupina je tudi tekla cel krog, najstarejši dve pa sta odtekli kar dva. V cilj so pritekli z nasmehom na obrazu, kar menim, da pove vse. Naš cilj je bil dosežen. Otroci so navkljub naporu tekli z veseljem, se zabavali, nagrado pa so jim njihove vzgojiteljice pripele okoli vratu, tako da so se z njimi lahko pohvalili svojim staršem.

Da pa tudi šolarji niso tekli zaman, je ob koncu športnega dne ravnateljica podelila najboljšim trem po posameznih razredih, ločeno po spolu, medalje. Kako ponosno so stali in jih razkazovali, kot da bi bila olimpijska. In prav je tako, saj so se morali zanjo tudi potruditi.

Tako. Medalje so podeljene. Veselja veliko, hkrati tudi razočaranja. Ampak na žalost je v športu vedno tako. Eni so nasmejani, drugi razočarani, nekateri tudi jezni. Tako kot v resničnem življenju. In ravno šolska tekmovanja so temelj, iztočnica našega odzivanja na poraz. Prej ko se navadimo, da ne moremo vedno zmagovati, lažje se spopadamo s težavami v življenju, lažje se borimo naprej.  Zato sem vedno znova žalostna, ko starši na prošnjo otrok pišejo opravičila učencem, da so prehlajeni, bolni. S tem jim jemljejo dragocene izkušnje, ki jih žal izpustijo iz rok.

Športni pozdrav!

Učiteljica športa: Tanja Lekić

[Galerija ni najdena]

(Skupno 56 obiskov, današnjih obiskov 1)