V okviru Tedna otroka smo v ponedeljek, 12. oktobra 2012 gostili prostovoljke Društva No excuse – Brez izgovora, ki se ukvarjajo s preventivnimi delavnicami ozaveščanja kajenja v slovenskem prostoru. Učenci 7. a in 7. b razreda so prisluhnili zanimivi delavnici, ki je presegla vsa naša pričakovanja. Učenci so skozi pomemben način informacij izvedeli, kaj je tisto, kar je pomembno pri kajenju.

Aktivisti Brez izgovora Slovenija so v okviru projekta O2 za vsakega v letu 2011 o nevarnostih aktivnega in pasivnega kajenja ter nemoralnih marketinških prijemih tobačne industrije ozavestili 15.592 mladih v starosti 12 in 15 let. S pomočjo 633 delavnic so vrstniški izobraževalci dosegli 40 odstotkov njihove ciljne skupine, ki po podatkih Statističnega urada RS iz leta 2010 predstavlja 39.029 mladostnikov. 46 mladih aktivistov v starosti od 15 do 18 let je skoraj podvojilo uspeh iz leta 2010 (8.598 ozaveščenih), vse to pa so dosegli v pičlih petnajstih dneh s pomočjo 125 partnerskih osnovnih in srednjih šol.

 TOP 10 RESNIC O TOBAČNI INDUSTRIJI
Kjer je informacija pridobljena s katerega drugega vira, ki ni zgoraj omenjana zbirka dokumentov, je to posebej navedeno.
10. Ker je veliko držav prepovedalo nekatere oblike marketinga tobačnih izdelkov, je tobačna industrija iskala in tudi našla luknje v zakonih. Namesto prepovedanega sponzorstva dogodkov se tako tobačna industrija poslužuje dovoljenega doniranja , v filmih se pojavljajo s t.i. »product placement«-om, prodajna mesta tobačnih izdelkov pa rasejo kot gobe po dežju, saj je tam oglaševanje dovoljeno na površini 7m2.

9. Navidezna konkurenca = Vsako tobačno podjetje proizvaja več različnih znamk cigaret . Ni važno katero znamko kadilec kupi, ima v vsakem primeru dobiček isto podjetje. Najuspešnejša tobačna podjetja se poleg tega združujejo še v večje mreže, kjer kujejo širše marketinške strategije za promocijo kajenja, ne oglašujejo pa neposredno tobačnih blagovnih znamk. Torej, če nekdo zamenja znamko cigaret, industrija s tem ne izgubi prav ničesar. Problem bi se pojavil, če bi se ljudje začeli odvajati od kajenja.

8. Tobačna podjetja financirajo neučinkovite programe prenehanja in preventive pred začetkom kajenja . Namreč, če bi financirali učinkovite programe, bi se zmanjševala poraba tobačnih izdelkov in bi posledično imeli manj dobička, kar bi dolgoročno vodilo v njihov propad.

7. Tobačna industrija je zaradi pritiskov razvitih držav svoj trg začela seliti v manj razvite države, kjer praktično ni zakonov, ki bi omejevali njihovo prodajo in oglaševanje, in se zato lahko poslužujejo vseh svojih metod, ki so jih v razvitejših državah uporabljali pred 50 leti.

6. Tobačna industrija ustanavlja raziskovalne centre in inštitute, kjer odkriva stranske učinke tobaka. V preteklosti je objavljala večinoma nepomembne rezultate, ki ne bi odganjali kupcev (npr. kajenje ne zviša možnosti razvoja Parkinsonove bolezni), o resnih nevarnostih tobaka pa niso poročali. S tem načrtno sprožijo veliko zmedo, saj ljudje ne vedo več katerim »strokovnjakom« verjeti.

5. Tobačna industrija je lastnica številnih alkoholnih in prehrambenih znamk  – piškoti, sladoled, testenine, čokolada ipd. S tem si zagotavlja vpliv na medije, saj ima tako kljub prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov, vseeno zakupljen medijski prostor. V primeru neprimernega poročanja o tobačni industriji, lahko mediji izgubijo milijonske pogodbe za oglaševanje alkoholnih in prehrambenih izdelkov.

4. Tobačna industrija je že leta 1950 poznala podatke o zasvojljivosti in drugih negativnih učinkih kajenja. Da bi se zavarovali pred javnostjo in državo, so te podatke namenoma skrivali ali v javnosti izkrivljali. V javnost so prišle šele dokončno leta 1998, ko je bila tobačna industrija primorana omogočiti dostop do svojih dokumentov.

3. “Mi ne kadimo tega sranja, mi ga samo prodajamo. Pravico do kajenja puščamo mladim, revnim, črnim in neumnim!” je na pričanju proti tobačni industriji leta 1998 povedal eden glavnih promotorjev tobačnih izdelkov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To naj bi bil odgovor visokega predstavnika enega od tobačnih podjetij na vprašanje, zakaj nihče od njihovih vodilnih kadrov ne kadi.

2. Ker vsak dan zaradi kajenja umre okoli 16.500 ljudi , mora tobačna industrija za vsakega umrlega kadilca pridobiti vsaj enega novega. V kolikor do konca dneva ne zasvoji vsaj 16.500 ljudi, tisti dan ne dosega zadostnega dobička.

1. Zato tobačna industrija cilja na mlade, ki se s tobačnimi izdelki najlažje zasvojijo, imajo najmanj informacij in bodo izdelek kupovali najdlje. Že kot otrokom so nam v roke potisnili sladkarije v obliki cigaret, pojavljajo se na športnih dogodkih, kajenje vključujejo v risanke (Tom&Jerry, Popeye, Kremenčkovi, Simpsons) itd.

http://www.noexcuse.si/

Iskrica delavnic je bila, ko je učenka izjavila:”Veste, jaz sem pa mislila, da nam boste govorili, kako ne smemo kaditi. Pa je bilo čisto drugače.”

Učenci so bili navdušeni, saj je bila delavnica zelo kakovostno izpeljana na drugačen preventivni način.

 

Pripravila: Andreja Ninković, spec.

(Skupno 69 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost