Končno smo dočakali 14. september,dan, ko gremo na morje. Ko gremo plavat, se zabavat. Pot v Savudrijo je bila predolga. Kot bi potovali v Ameriko. Končno se je avtobus ustavil. Iz njega smo zložili vse stvari. Ko se je odpeljal, smo si oddahnili.. Huh..samo da gre.. in se ne vrne.
Pa se je začelo. Vselitev v sobe. Hišni red. Pravila ta..pravila tista..vsega preveč..potem kosilo.. in spet pravila, prepovedi. V naših glavah pa samo morje in plavanje. Končno so se nas učiteljice usmilile in smo šli na obalo. Juuupiiii. Potem je sledil šok. Bbrrrrrrr mrzlooooooo. Valovi, mrzlo, burja. Ko pa smo bili v vodi, je bilo super. Na žalost so nas učiteljice prehitro spodile iz vode ven. Sledilo je mukotrpno preoblačenje, sušenje. In spet navodila. Za piko na i še nemogoči predebeli dnevnik. Še to.
Dolgočasnega pisanja nas je rešil sprehod ob obali in raziskovanje le te. Nato povratek v dom in večerja. Po večerji zopet dnevniki in opisi, nato pa končno igrala in nekaj prostega časa. Dvorišče in igrala kar sami vabijo. Končno tek, lovljenje, svoboda. Smeh, igra, zabava. To je to. To je tisto kar obožujemo, ne pa izpolnjevanje dnevnikov, risanje in pisanje. In to še prehitro mine. Nato sobe, priprave za spanje. Pogradi, jogiji po tleh za tiste, ki ponoči hodijo. Baterije so pripravljene, zgodbice za lahko noč se berejo. Še malo in sledi ugašanje luči.
Le kaj nas čaka jutri? To bomo izvedeli zjutraj. Baje bo napisano na oglasni deski.
Se beremo.
Zapisala: Tanja Lekić
no images were found
